Bilo je lepo torkovo jutro 18. junija, ko smo se dijaki planinskega krožka Špelca trtna uš zbrali na parkirišču za šolo. Bilo nas je 10 dijakov (Urška Cajger, Jerneja Kuzma, Monika Nemec, Urška Ričko, Stella Rojko, Patricija Žabkar (vse 1. b), Jaka Perkuš (2. a), Blaž Pušnik, Janez Srnko (2. d) in Tomaž Majer (3. a) in profesorja Drago Jakopin in Simon Gračner – naša vodiča.

Ob osmih smo se »spakirali« in se odpeljali novim dogodivščinam naproti. Pot nas je peljala na tridnevni izlet po Gorenjski. Avtomobila smo pustili na parkirišču pod slapom Savica, kjer smo se pripravili in jo mahnili v naš prvi in najtežji vzpon. Pot nas je za kratek čas vodila po ozki stezici ob potoku, nato pa se je začel strm in naporen vzpon. Bila je kar zahtevna, a s skupno pomočjo smo jo vsi premagali.

Na vrhu Komarče smo se vsi razveselili snega, ki ga je še od dolge letošnje zime kar nekaj ostalo, nato pa še Črnega jezera. Brez pomislekov smo vsi sezuli planinske čevlje in si namočili noge.

Pot smo nadaljevali v rahel vzpon, kateremu ni bilo videti konca, a na srečo je tako samo izgledalo, kajti začelo se je tisto, kar smo si najbolj želeli in to je ravnina. Kar nekaj časa smo hodili po gozdni poti, dokler nismo prišli do prepada, od koder se je razprostiral čudovit pogled na Bohinjsko jezero.

Ker nas je že malce preganjal čas, smo se morali odpraviti dalje, do naslednje postojanke - to je bila Koča na Komni (1520 m). Tu smo se na malicali in odžejali, nato pa nadaljevali pot z novimi močmi. Šli smo mimo Koče pod Bogatinom,

ter nadaljevali pot po ozki stezici, kateri pa res ni bilo videti konca. Prišli smo na vrh Vratc (Bogatinsko sedlo) (1815 m), kjer smo lahko videli prvo porušeno stavbo iz prve svetovne vojne. To pa ni bila zadnja vojaška utrdba, ki smo jo videli.

Nato pa smo se začeli še samo spuščati do našega cilja tistega dne in nekateri smo imeli veliko srečo, saj smo za kratek čas videli gamsa. Končno! Prišli smo do naše zadnje postojanke – Planinski dom pri Krnskih jezerih (1385 m).

Tam smo se namestili, najedli, uredili in počasi odšli spat.

SREDA

Naslednjo jutro smo morali vstati že ob 7.30, saj bi nas naj čakala zahtevna pot na Krn. Ampak zaradi prevelike količine snega in zasneženih markacij, žal nismo mogli iti, zato smo se odločili da jo »mahnemo« na Veliko Babo (2013 m). A še pred tem smo si ogledali Krnsko jezero v vsej njegovi lepoti.

Jezero je veliko in čudovito, ampak zaradi nekaterih neodgovornih ljudi,ki  ogrožajo ta prečudovit ekosistem je življenje v njem že precej ogroženo. Čakal nas je težek in tudi zadnji vzpon, a tudi tega smo premagali brez večjih težav. Ker je bil vzpon za nekatere preveč utrudljiv, smo se nekateri odločili, da vrha Velike Babe ne bomo videli.

Ko so se vrnili z Velike Babe, smo naleteli na en majhen problem, saj nismo imeli označene poti, a po zaslugi profesorja Jakopina, smo to opravili brez večjih težav in naporov. In končno smo nekateri prestopili mejo 2000 m natančneje 2003 m, kajti osvojili smo vrh Lanževice, zato smo bili tudi krščeni, z dvema udarcema po riti.

Od tu smo že videli kočo na kateri smo kasneje prespali - to je koča imenovana Komna.

Začel se je najboljši del dneva - to je spust. Še preden smo prispeli do koče, smo se ustavili pri Koči pod Bogatinom, kjer smo se odžejali.

Čakala nas je še 15 minut dolga pot do našega končnega cilja tistega dne.

Tudi tukaj smo se podobno kot prejšnji dan udobno namestili, najedli, uredili in kar hitro zaspali.

ČETRTEK

V četrtek sta nas profesorja pustila spati pol ure dlje, saj nas je tisti dan čakal samo uro in pol dolgi spust v dolino. Pot je hitro minila in kot bi pihnil smo bili pri avtomobilih. Pospravili smo stvari in se odpravili proti Bohinjskemu jezeru in vsi smo neizmerno čakali, da se bomo kopali. Vendar smo hitro ugotovili, da voda ni tako prijetna, saj je imela le 16°C. Ampak nekaterih to ni motilo, saj se je bilo prav prijetno skopati po napornih treh dnevih.

Posušili smo se in se odpravili v bližnji hotel na pico. Pojedli smo, in se še zadnjič uzrli v te naše prečudovite Julijske Alpe. Na željo profesorja Jakopina, smo se domov vračali skozi Tuhinjsko dolino. Ob odhodu domov smo bili rahlo otožni, saj so bili res prečudoviti trije dnevi, kateri nam bodo ostali za vedno v spominu, a odšli smo v upanju, da bomo kaj takšnega še kdaj ponovili. Mogoče že v mesecu avgustu v Logarski dolini.

Skupaj smo v treh dneh prehodili 34 km.

Misel: Zakaj gremo vsi v tujino občudovat njihove lepote, če pa jih imamo toliko doma. A na žalost marsikdo za njih ne ve.

Isaac Newton pravi: »To, kar vemo, je kapljica, to, česar ne vemo, je morje.«

Več fotografij si lahko ogledate v FOTOGALERIJI.

Zapisala: Urška Ričko, 1.b

Fotografije: Simon Gračner