Dijaki se zavedajo pomena uživanja lokalne hrane in prednosti zaužite hrane iz neposredne okolice z manjšim tveganjem za okolje, manjšim onesnaževanjem okolja, posledično pa tudi, da uživajo hrano, ki čim manj obremenjuje okolje z izpusti CO₂.

Zavedajo se, da je pomembno pridelovati lokalno pridelano hrano po smernicah integrirane pridelave. Želeli bi, da bi bilo na njihovih jedilnikih čim več hrane iz ekološke pridelave.

Z majhnimi koraki, do velikega cilja. Menimo, da je to proces, katerega rezultati se pokažejo po daljšem obdobju.

Vsi zaposleni moramo sodelovati v takšnih projektih, tako z svojimi zgledi (pojemo cel obrok, učitelji med dežurstvom ali tudi drugače jemo v jedilnici, ...). Velik promotor naše šolske prehrane je gospod ravnatelj, ki redno je malico v šolski menzi v času, ki je namenjen malici (odmor za malico).

25. novembra 2015 je v Dijaškem domu Ivana Cankarja v Ljubljani potekal zaključni dogodek "Hrana ni za tjavendan", na katerem so predstavniki vrtcev, osnovnih šol in srednjih šol predstavili rezultate svojega dela. Prikazali so glavne ugotovitve vzrokov zavržene hrane.

Ob zaključku prvega dela projekta smo ugotovili, da se tudi na naši šoli zavrže preveč hrane. S preverjanjem pladnjev v času malice in intervjuvanjem dijakov, smo lahko zelo hitro ugotovili, kaj dijake moti pri malici in katera hrana jim manj tekne. Prva stvar, ki smo jo opazili, je bila, da so zelo velike razlike med dijaki glede zadovoljstva nad hrano. Na eni strani je skupina dijakov, ki poje vse, na drugi strani pa so dijaki, ki jih je pri posameznem obroku motilo več stvari.