Šolsko leto je hitro minilo in ponovno je napočil čas za pohod članov planinskega krožka Špelca trtna uš. Profesor Drago Jakopin je za letošnji planinski pohod izbral Karavanke oz. če sem bolj natančen dva najbolj znana vrhova tega dela Slovenije (Stol in Golica). Letošnjega pohoda so se udeležili Monika Nemec, Urška Ričko, Stella Rojko, Boštjan Uran, Blaž Pušnik in Janez Srnko. Spremljevalca pa sva bila Drago Jakopin in Simon Gračner.

Prva etapa našega pohoda je vključevala prevoz s kombijem iz Maribora do Hotela Podljubelj. V Podljubelju smo se planinskemu pohodu primerno opremili in se odpravili planinskim dogodivščinam naproti.

1. DAN

Hotel Podljubelj (1058 m) – Planinski dom na Zelenici (1541 m) – Stol (2232 m) – Prešernova koča na Stolu (2177 m)

Iz Podljubelja smo se odpravili navkreber proti prvemu cilju dneva.

V eni uri smo že bili ob Planinskem domu na Zelenici, kjer smo imeli prvi malo daljši postanek.

Po počitku nas je čakal glavni vzpon dneva. Vzpon do najvišje točke Karavank – Stola. Med vzponom smo imeli dovolj časa za poziranje pred fotoobjektivom.

Nismo pa mogli spregledati prekrasne narave, ki nas je vseskozi spremljala.

Na poti se nam je odprl pogled celo na Blejsko jezero. Pogled na Blejsko jezero se nam je ponujal vse dni našega pohoda.

Če pozimi nismo mogli uživati v snegu, smo si to lahko privoščili sredi junija v Karavankah. Ko si pregret, prav paše prijeti za hladen sneg, ki te osveži.

Zaradi snega smo imeli nekoliko težav pri zadnjem večjem vzponu, ker nam je zaprl pot, a tudi to smo hitro rešili. Sicer malo po ovinkih, pa nič zato.

Ko smo “priplezali” do vrha grebena, smo bili že skoraj na cilju.

Po samo nekaj dodatnih minutah hoje, smo bili pri Prešernovi koči, kjer smo tudi prespali.

Po manjšem okrepčilu smo se povzpeli še na vrh Stola.

Iz vrha smo imeli lep pogled na Bled, Triglav in na avstrijsko stran do Celovške koče.

Po sestopu iz vrha smo se namestili v koči in se odpravili počitku naproti.

2. DAN

Prešernova koča na Stolu (2177 m) – Golica (1832 m) – Koča na Golici (1579 m) – Dom Pristava v Javorniškem Rovtu (973 m)

Tudi začetek drugega dne je bil sončen, kar je obetalo, da bomo preživeli en zelo lep dan. Že v startu smo vedeli, da nas čaka veliko hoje. Že do Velike Golice nas je ločilo 14 km. Kilometri v hribih so seveda nekaj drugega kot v dolini. Če drugega ne, je tu veliko bolj razgiban teren, kar ti daje občutek, da si v resnici prehodil še veliko več.

Lep pogled na okolico se nam je odpiral tudi na tej poti. Na levi strani smo lahko ves čas opazovali Savo Dolinko in mesto Jesenice,

na desni smo občudovali avstrijski del Karavank,

pred nami pa ruševje, ki je oblikovalo nenavadne oblike.

Večji del poti smo srečevali tudi ovce, ki so se brezskrbno pasle po strmini. Niti naš prihod jih ni zmotil pri dopoldanski malici.

Pot do Golice nas je vodila med ruševjem,

čez ostanke snega,

čez melišče,

mimo novih koč, ki jih je v tem delu kar veliko,

ob klopcah, na katere smo z veseljem spustili svoje zadnje plati,

po grebenu

vse do vrha.

Po sestopu z vrha Golice, smo se odpočili pri Koči na Golici.

Po počitku je sledil samo še spust do Doma Pristava, kjer smo prenočili.

Fantje so si privoščili še poživljajočo kopel v bližnjih “bazenih”. Hja, za lepoto je treba marsikaj pretrpeti, tudi nekoliko bolj hladno vodo.

3. DAN

Dom Pristava v Javorniškem Rovtu (973 m) – Valvasorjev dom pod Stolom (1170 m) – Planinski dom na Zelenici (1541 m) – Hotel Podljubelj (1058 m)

Zjutraj smo pot nadaljevali proti Valvasorjevemu domu pod Stolom. Na tem delu poti smo se lahko prepričali, da lahko v gorah še vedno zelo hitro zaideš, saj nekateri deli poti niso najbolje označeni. Toda z malo potrpljenja in opazovanja se, da tudi to težavo kar hitro rešiti. Dobra volja je pri tem še kako dobrodošla.

Kljub manjšim zapletom glede smeri, smo se hitro prebili do Valvasorjevega doma.

Sledil pa je del poti, ki nas je vodil skozi gozd. Pa to ne skozi kakršenkoli gozd, ampak po besedah vseh udeležencev, najlepšem delu gozda, ki so ga kdaj videli. Ambient je bil nevsakdanji, za kar so poskrbele suhe veje in sončni žarki, ki so se prebijali skozi.

Na poti smo lahko videli tudi veliko rastlin, ki so pri nas že zelo ogrožene (encijan, alpski kosmatinček, alpski mak, zoisovo zvončnico, kranjsko lilijo).

Po še zadnjem malo daljšem vzponu smo ugledali Zelenico, ki je med drugim znana po tem, da je na tem smučišču naredil prve slalomske zavoje naš nekdanji smučarski as Bojan Križaj.

Na Zelenici smo imeli še zadnji postanek, nato pa samo še spust nazaj do Podljubelja.

Na Podljubelju se je tudi zaključila naša letošnja pohodniška avantura. Tudi letos je bila več kot uspešna. Verjamem, da novi planinski pohodi še sledijo.

Na svoji poti smo za samo pustili približno 51 km, kar je za tri dni hoje lepa številka.

Še več fotografij si lahko ogledate v FOTOGALERIJI.

Zapisal: Simon Gračner

Fotografije: Simon Gračner