Pričelo se je novo šolsko leto in s tem tudi nove aktivnosti šolskega planinskega krožka Špelca trtna uš. Letos 19.9.2014 se nas je 5 dijakov: Špela Belec, Anja Žnidar (2.c), Urška Ričko (3.b), Blaž Pušnik in Janez Srnko (4.d) ter profesorja Drago Jakopin in Andrej Kostrevc po pouku odpravilo proti Koroški.

Ko smo po dveh urah vožnje prispeli do najvišje ležeče kmetije v Sloveniji- Bukovnik, smo se tam preobuli v planinske čevlje in peš nadaljevali pot. Po dobrih 45min hoje po gozdni poti, smo prispeli na kočo na Grohotu pod Raduho (1460m), kjer smo malicali, zvečer kartali in igrali ostale družabne igre, ter tam tudi prenočili.

DAN 2

Koča na Grohotu pod Raduho (1460m) – Velika Raduha (2062m) – Snežna jama (1556m) – Koča na Loki pod Raduho (1534m) – Prelaz Durce (1910m) – Koča na Grohotu pod Raduho (1460m)

Naslednje jutro smo vstali ob 6.30, pozajtrkovali in se odpravili proti vrhu Velike Raduhe.

Na poti smo se tudi ustavili in občudovali naravne lepote visokogorja.

Po dobrih 2 urah smo končno prispeli na naš zadan cilj- vrh Velike Raduhe (2062m), kjer smo nahranili sebe in tamkajšne prebivalce gora (ptice), ter si v svoje planinske knjižice dodali štampiljko.

Ker nas je čas že preganjal, smo se odpravili proti Snežni Jami.

Po uri hoje smo prišli do same Snežne Jame, kjer smo počakali našega vodiča, da nam je razdelil lučke, s katerimi smo si kasneje svetili. Ko smo po dolgem, mrzlem in nevarnem stopnišču prišli v jamo, smo osupnili nad njeno lepoto in tamkajšno temperaturo zraka (-2 do +2).

V uri in pol hoje po jami, smo doživeli tudi jamski koncert. Vodič je 2 minuti igral na stalaktite, ki so zveneli kot zvonovi s pridušenim zvokom, kasneje pa smo v trdi temi brez svetilk izvajali minuto tišine, kjer smo slišali vse zvoke jame in »prakticirali« življenje v jami.

Po ogledu nas je pot ponesla naprej. Po dobri uri hoje smo prispeli do Koče na Loki pod Raduho (1534m), kjer smo naredili kratek postanek in si odpočili za naš zadnji vzpon.

Po okrepitvi smo pot nadaljevali čez prelaz Durce (1910m). Med vzpenjanjem nam je večkrat zastrla pogled megla, ki je na našo srečo šla samo mimo.

Po zadnjem doseženem vzponu, nas je pot hitro ponesla nazaj v dolino proti koči kjer smo prejšnji dan prenočili. Tukaj smo še zadnjič pomalicali in se nato veselo z dobrimi spomini vrnili do naše začetne točke - kmetije Bukovnik.

V kombiju je seveda nastala smrtna tišina spanja, kar je dokaz, da smo bili izjemno pridni in da zmoremo. Upamo tudi, da kaj kmalu doživimo ponovno izkušnjo v prihajajočih mesecih.

MISEL: Gora ni nora, nor je tisti, ki ne gre gor.

Zapisala: Anja Žnidar, 2.c

Fotografije: Andrej Kostrevc