V soboto, 18. 6. 2016, smo se ob 7.00 uri zbrali pred šolo. Cilj letošnjega športno-naravoslovnega tabora pa Center šolskih in obšolskih dejavnosti Fara. Center se nahaja v vasici Fara, ki leži na robu ravnice ob reki Kolpi.

1. DAN

 

Razdelili smo se v dve skupini, ena je odšla z kombijem, druga pa z avtom. Pot do Kočevja je potekala mirno, a ko smo si hoteli ogledati Željnske jame, smo izgubili pravo pot. Pot smo najprej iskali z pomočjo zemljevida, a smo kaj hitro ugotovili, da potrebujemo pomoč domačinov. Po večih poskusih, smo vendarle našli pravo pot. Po prihodu do lovskega društva nam je, pot do jam pokazal lovec. Jame so bile čudovite in prijetno hladne, a smo morali biti zaradi spolzkih tal in teme izredno previdni.

Ko smo prispeli do zadnje jame, smo bili priča čudoviti igri senc in sonca.

Pred prihodom v dom smo se ustavili v trgovini, v kateri pa se nismo zadrževali dolgo, saj nas je po nastanitvi v domu čakal rafting po reki Kolpi. Lastniki so nam čolne dostavili do reke, kjer pa je sledila delitev v dve skupini. Obvezna oprema sta bili čelada in zaščitni jopič.

Vsak je vzel svoje veslo in sledil je spust po reki. Pred spustom pa smo bili deležni tudi besede o preventivnih ukrepih. Spust je bil umirjen, usklajen in predvsem zabaven zaradi škropljenja in tekmovanja z nasprotno skupino. Spust pa je popestrila tudi šala inštruktorja, ki nam je zelo prepričljivo pripovedoval, da se bom morali soočiti z 9 metrov visokim slapom in biti pozorni na vrtince pod njim.
Na cilju, smo čoln z skupnimi močmi odnesli do prikolice, vzeli nahrbtnike ter se odpravili, do ledeno mrzle reke (10°C), v kateri smo tisti najpogumnejši tudi zaplavali (beri: skoraj vsi).

Sledil je sproščen pogovor in metanje ''žabic''.

Po dobrih dveh urah smo se počasi odpravili proti domu, kjer smo imeli zaslužen počitek in večerjo. Po večerji smo pomagali pripraviti sobe za prvošolce, kar nam je vzelo dobre pol ure, saj je bilo sob veliko. Kasneje smo se odpravili na igrišče pri domu, kjer smo odigrali igro nogometa, pridružil pa se nam je fantič, ki je sebe poimenoval kar Ronaldo, to ime je zelo ustrezalo njegovi igri. Kljub njegovi majhnosti sta tudi dva starejša fanta, imela težave z dohitevanjem. Na koncu smo vsi utrujeni popadali v posteljo.

Zapisale: Eva Glunec, Ajda Brvar in Marina Zupanc, vse 2.d

Fotografije: Nuša Urnaut, Lara Lu Sagadin in Simon Gračner

2. DAN - Trtna uš Špelca v novih dogodivščinah

V nedeljo, 19. 6. 2016, so nam budilke zazvonile ob 7.00 uri. Tako zgodaj smo morali vstati, ker smo se namenili osvojiti grad Kostel. Naš dan se je začel veselo, saj je profesor Jakopin, na ves glas kričal: ZAAAAJTRK!!!!! Odpravili smo se na zajtrk, nato pa smo odšli na pot. S sabo smo vzeli anorake, saj je vse bolj kazalo na dež, ki pa ga na srečo nismo dočakali. Napotili smo se mimo Farske cerkve in prišli do gozdne poti.

Ko smo prehodili gozdno pot, smo prišli do glavne ceste, po kateri smo naredili kar nekaj kilometrov. Hodili smo po cesti, opazovali travnike in gozdove na drugi strani ceste in predvsem uživali v miru in svežem zraku. Iz glavne ceste smo videli tudi naš cilj, grad Kostel.

Iz glavne ceste smo zavili na stransko cesto, kjer je bila označena pot do gradu.

Smerokazi so nam dali vedeti, da se približujemo gradu. Spustili smo se po hribu navzdol in opazovali različne travniške rastline. Končno smo se po dolgi poti približali gradu. Ko smo prišli do vznožja, smo bili kar malo razočarani, saj grad obnavljajo, zato do gradu nismo prišli, in si ga posledično nismo mogli pobližje ogledati.

Zadovoljili smo se s tem, da smo si od zunaj ogledali cerkev poleg gradu,

grad pa samo od daleč. Vračali smo se po drugi poti, ob kateri smo videli vislice ali gavge. Kot je videti so bile ob zadnji uporabi preveč obremenjene in niso zdržale.

Nazaj smo odšli po hribu navzdol, ampak ko smo prišli do vasice Žaga se je pot popolnoma zravnala. Večino poti smo prehodili poleg reke Kolpe,

in se sladkali z dobrimi, sladkimi gozdnimi jagodami.

Po 15 kilometrih smo končno zagledali naš dom. Ko smo prišli smo si že pošteno zaslužili kosilo, po kosilu pa je vsem prijal prijeten počitek. Kasneje smo odšli v telovadnico, kjer smo se najprej ogreli,

kasneje pa igrali odbojko,

košarko

in nogomet.

Imeli smo se zelo lepo, saj je bila igra sproščena in zabavna. Nato nas je čakala večerja. Po večerji smo se razdelili in odšli počet stvari ki jih radi počnemo. V domu smo igrali badminton,

kartali, zunaj pa smo igrali nogomet in rokomet. Zvečer smo se umili in od napornega dneva smo bili že vsi zelo utrujeni, zato smo se odpravili vsak v svojo posteljo, kjer smo popadali v trden spanec.

Zapisala: Patricija Kostanjšek, 1.b

Fotografije: Simon Gračner

3. DAN - Trtna uš Špelca je vedno bolj aktivna

Ponedeljek, 20. junij 2016

Zaradi slabega vremena smo se po zajtrku odpravili v telovadnico, kjer smo se najprej pošteno razgibali, nato pa igrali med dvema ognjema in nogomet.

Žal smo morali predčasno končati, saj je bila telovadnica v nadaljevanju zasedena. Po nogometu smo se punce zaposlile z družabnimi igrami in si tako krajšale čas do kosila.

Po kosilu pa nas je že čakala oprema za adrenalinski park in plezalno steno. Bilo je res zabavno. Pot po adrenalinskem parku smo nekatere opravile tudi večkrat.

Pa ne samo me, tudi profesorja sta se preizkusila.

Tega boljše, da ne gledam.

Pred plezanjem se nam je zdelo, da je plezalno steno nemogoče osvojiti, a smo ugotovile, da le ni tako težko.

Nato je pričelo rahlo deževati, a kljub slabemu vremenu smo se odpravili na kratek pohod do slapa Nežica. Na pot pa se nismo odpravili sami, ampak so nas tja spremljale prvo šolske nogice iz OŠ Ledina Ljubljana. Ko smo prispeli do slapa, smo na tabli prebrali pravljico o Nežici: pri Drežniku je deklica Nežica napajala par volov. Voda je poniknila in jih potegnila v globino. Po silnem nalivu je vrgla voda pri izviru prifarskega jarka jarem, ovit z dekličinimi lasmi. Od tedaj se ta izvir in slap imenujeta Nežica.

Nato smo se povzpeli do vrha, kjer smo si iz izvira lahko natočili vodo.

Ogledali smo si tudi grobnico, kjer bi naj bila pokopana Nežica oz. njej namenjen spomenik. Ko smo se spustili še nekaj korakov nižje smo si ogledali še najstarejše drevo v tem delu, katero je staro kar 120 let in leži na vrhu strehe, zraven dimnika. Pozvonili pa smo lahko tudi z zvončkom želja.

Pot nas je vodila po hribu navzdol in prispeli smo do vasice, kjer spimo. Tako se je pohod tudi zaključil in že je bil čas za večerjo. Po obroku smo se odpravili na zunanje igrišče, kjer smo se lahko preizkusili v lokostrelstvu.

Lahko si izbiral med težjim in lažjim lokom in z obema je bilo seveda zelo zabavno. A ni šlo prav vsem tako dobro od rok. Puščice so poletele tudi v grmovje in kasneje smo jih morali iskati po mokrem zelenju. Tako se je naš aktiven dan tudi končal in začela so se pričakovanja na razburljiv jutrišnji dan.

Zapisala: Sara Narobé, 1.b

Fotografije: Eva Glunec in Simon Gračner

4. DAN - Trtna uš Špelca se je odpravila v strme gore

Torek, 21. 6. 2016

Profesor nas je zbudil ob 7.45 uri. Odšli smo na zelo dober zajtrk in se najedli do sitega. Do 9.00 ure smo se morali pripraviti in spakirati stvari za celodnevni pohod na Hrvaško v Nacionalni park Risnjak. Vsi navdušeni smo odskakljali do kombija in avta s katerima smo se odpeljali do vhoda v Nacionalni park.

Tam smo zagledali lep ribnik in v njem veliko račk. Pot smo nadaljevali peš po strmini navzgor skozi lep gozd z zaščitenimi rastlinami in veliko skalovja.

Po 2 urah in 45 minutah smo pod vrhom zagledali lep razgled na gozdove in del Lokvarskega jezera.

Hodili smo še 15 minut in končno zagledali kočo.

Ko smo se »razkomotili«, smo lahko po želji odšli čisto na vrh s katerega smo videli tudi morje in zelo velik del Gorskega Kotarja in Kvarnerskega zaliva, videli pa smo tudi Slovenijo.

Ko smo se najedli in odpočili, smo se odpravili na dolgo pot nazaj. Ta pot v dolino nam je bila bolj všeč saj je bila lepša in bolj prehodna.

Na poti smo opazili tudi zanimive rastline kot so orlice

in divje orhideje (čeladasta kukavica). Ko smo prišli v dolino, smo si lahko v majhni trgovinici kupili spominke, nato pa smo se z avtoma odpeljali do Lokvarskega jezera. Peš smo se odpravili do njega, si ga od blizu ogledali in poskusili kako je voda topla.

Ugotovili smo da je voda toplejša od 15°C in zelo čista. Vsi žalostni smo ugotovili, da če bi to vedeli prej bi si lahko vzeli kopalke in brisače in se kopali. Na poti domov smo se ustavili še v trgovini, kjer smo si nakupili SLADKARIJE!!!! Čez nekaj minut smo prišli domov in že vsi sestradani odhiteli na slastno večerjo, kjer so nas čakale tople hrenovke in slasten krompirček. Po večerji nismo imeli dodatnih zadolžitev, saj nas SUPER profesorja nista hotela še bolj utruditi.

Napisali: Nastja Kren in Ana Kunc

Fotografije: Simon Gračner

5. DAN - Trtna uš Špelca se poslavlja, a ne za dolgo

Sreda, 22. junij 2016

Naredilo se je novo jutro in že je bil tu zadnji dan našega potepanja po južnem delu Slovenije. Kot ste najbrž že ugotovili je bila rdeča nit vsakega jutra glasno bujenje. Na začudenje obeh profesorjev, zadnje jutro tega ni bilo potrebno storiti. Kot kaže pomaga, če dijakinje prejšnji dan malo bolj izmučiš. Po zajtrku je sledilo še obvezno pakiranje stvari in pospravljanje. Tisti malo hitrejši pa smo si lahko do odhoda privoščili še nekaj iger ploščkanja. Igre so bile zelo napete, odločali so milimetri, sodnik pa zelo natančen. Med igro ni manjkalo dobre volje.

Po slovesu od vodstva doma smo se odpeljali po cesti proti Gornjim Radencem. Trasa ceste je fantastična. Dobrih dvajset kilometrov se vije ob reki Kolpi, za nameček pa na njej nismo srečali veliko avtomobilov. Iz Gornjih Radencev smo se odpravili do rojstnega kraja Otona Župančiča – Vinice. Iz Vinice pa nas je pot zanesla še do zadnjega delovnega cilja dneva Krajinskega parka Lahinja. Odločili smo se, da se odpravimo na krožno pot do Klepčevega mlina in žage. Na poti smo lahko videli prekrasne stare hiše, ki so bile tipične za to okolje.

Ano in Nastjo so navdušili predvsem konji, ki smo jih srečali na poti.

Ogledali pa smo si tudi Izvir pod lipo.

Krajinski park Lahinja je bogat z rastlinskim in živalskim svetom. Predvsem eno živalsko vrsto so nekateri zelo dobro spoznali. Gre za zelo pogosto živalsko vrsto, ki je znana po celem svetu, z latinskim imenom Culex pipiens ali po slovensko komar. Komarji so občudovali nas, mi pa smo občudovali reko Lahinjo, ki se je počasi premikala mimo nas.

Mimo žitnih polj v okolici Pustega Gradca smo se vrnili do Velikega Nerajeca, kjer sta nas čakali naši vozili.

Sledil je le še povratek preko Novega mesta, Bizeljskega, Podčetrtka, Pečice in Slovenske Bistrice do Maribora.

Polni pozitivnih vtisov smo se vrnili nazaj domov. Verjamem, da se ponovno vidimo na naslednjem taboru ali pa na kakšnem planinskem pohodu.

Zapisal: Simon Gračner

Fotografije: Simon Gračner