V ponedeljek, 19. 6. 2017, smo se ob 7.00 uri dijakinje Biotehniške šole Maribor s profesorjema Dragom Jakopinom in Simonom Gračnerjem zbrale pred šolo in se odpravile na športni tabor v Kranjsko Goro. Lahko bi rekli, da se Trtna uš Špelca vrača na kraj zločina, saj je tukaj pred dvema letoma že ušpičila marsikatero dogodivščino.
1. DAN
Med potjo smo se boljše spoznale in tako nam je pot kljub zastoju hitreje minila. Ob prihodu v dom smo bili seznanjeni s hišnim redom in razporejeni v sobe.
Za tem smo se sprehodili do jezera Jasna,
kjer smo si namočili noge v hladni vodi.
Ob 13.30 uri smo se vrnili v dom na rižoto s puranom in se počasi odpravili proti Martuljškim slapovom. Pot je bila dokaj zahtevna, a zanimiva. Hodili smo po gozdu pred vrhom pa nas je čakala še plezalna pot, katero smo preplezali z veliko dobre volje in zagnanosti.
Po uri in pol vzpenjanja smo prispeli na zgornji Martuljški slap, ki je visok 48 metrov.
Počasi smo se vračali v dolino. Med potjo smo se ustavili še pri kapelici, ki je posvečena ponesrečenim v gorah
in pri spodnjem Martuljškem slapu, visokem 29 metrov. Ko smo prispeli v dom, nas je že čakala večerja. Po večerji smo se odpravili na sprehod po mestu in si privoščili sladoled. Začelo se je mračiti, zato smo se vrnili v dom in trdno zaspali.
2. DAN - Trtna uš Špelca se poti na kolesu
Pot nas je vodila do naravnega rezervata Zelenci. Njihov nastanek sega v ledeno dobo, ko je bilo območje pokrito z debelo plastjo ledu. Nato je zaradi ledeniškega delovanja in nanosov hudournikov z okoliških pobočjih prišlo do zajezitve doline. Nastalo je Korenško jezero, na dnu katerega se je nalagala jezerska kreda. Jezero se je nato postopoma izpraznilo in ostalo je mokrišče Zelenci, kot ga poznamo danes.
Nahajajo se v dolini med Podkorenom in Ratečami, obdani z vrhovi Julijskih Alp in Karavank. Zaradi izjemnih in redkih geoloških, hidroloških, krajinskih in ekosistemskih lastnosti so od leta 1992 zavarovani kot naravni rezervat. Zaradi raznolikih življenjskih okolij se je v Zelencih razvil pester rastlinski in živalski svet. Nekatere vrste živijo v Sloveniji samo tukaj.
S kolesi smo pot nadaljevali iz Zelencev proti Planici. Pot do Planice je bila rahlo zahtevna, a ko smo zagledali reflektorje, smo se razveselili, saj smo vedeli, da so nam skakalnice na dosegu roke. Pri skakalnicah smo se ustavili, jih občudovali in ovekovečili na fotografijah, predvsem pa smo se navduševali nad pogumom mladih skakalcev, ki so se spuščali po njih.
Zaradi hude vročine smo z veseljem posegli po hladni vodi.
Pot smo nadaljevali proti dolini Tamar. Pot je bila zahtevna, saj je bil velik vzpon in veliko kamenja, zato smo se zelo izmučile.
Ko smo prišli do planinske koče v Tamarju, smo imele malico, ki so nam jo pripravili v domu. Po kratkem počitku smo peš krenili proti slapu Črne vode.
Ko smo si slap pobliže ogledali smo se fotografirali(spet), nato smo odšli nazaj v dolino.
Od koče smo se odpravile nazaj v dolino pod Poncami. V Planici smo se ustavili ob nordijskem centru, kjer smo si v muzeju ogledali stare smuči, tekaško progo, vetrovnik,…
Po ogledu muzeja nas je zamikal vrh velikanke, ki so ga nekateri tudi uspešno osvojili.
Vsekakor pa ni šlo brez skupinske fotografije s planiško velikanko.
Žal nismo mogli preizkusiti najstrmejšega Zipline spusta s katerim lahko preletite velikanko, saj je bil zaprt.
Po teh dogodivščinah smo se s kolesi odpravili do Italije
in nato do jezera Jasna, kjer smo se kopali. Med kopalci je bil tudi profesor Jakopin, ki je skočil v vodo in nas vse poškropil. Ko smo se posušili smo šli nazaj v dom. Imeli smo malo prostega časa do večerje. Po večerji smo se na balkonu pogovarjale z svojimi sostanovalci (blo je fajn).
V sanje pa nas je ponesla nevihta, ki se je za kratek čas ustavila nad Kranjsko Goro.
3. DAN - Trtna uš Špelca ima zapolnjen dan
Dan smo začele z zajtrkom ob 8.00 uri, nato pa smo se odpravili. Pot nas je najprej vodila do Mangartskih jezer. Obhodili smo drugo jezero in se nato po gozdni potki odpravili do prvega. Všeč nam je bil odsev gora v jezerih, saj je bila voda zelo bistra in so se gore lepo odsevale v njih.
Od Mangartskih jezer smo se odpeljali do Rabeljskega jezera in se po vodi sprehodili do otočka, ki se je dvigal iz vode. Rabeljsko jezero je bilo največje izmed vseh treh jezer. Do odhoda smo si v njem namakali noge in hranili račke.
Preko prelaza Predel smo se odpravili nazaj na slovensko stran. Ustavili smo se ob znameniti trdnjavi Kluže.
V trdnjavi smo si ogledali razstavo, ki nas je seznanila z nekaterimi zanimivostmi o soški fronti iz 1. svetovne vojne.
Po ogledu trdnjave smo se peš sprehodili skozi dolg, temen in neosvetljen tunel in se povzpeli do utrdbe fort Hermann, ki je bila v ruševinah. Utrdbo so namreč že v začetku 1. svetovne vojne zaradi napada s topovi Italijani močno poškodovali.
Zavita cesta med gorami nas je vodila do izvira reke Soče. Do izvira smo morali seveda še hoditi in plezati kakšnih 15 minut. Tam nas je pričakal prekrasen pogled na smaragdno obarvano reko Sočo.
Od izvira Soče smo se odpravili proti Vršiču. Na poti do vrha prelaza nas je čakalo kar nekaj izmed 48 serpentin, ki so na celotni trasi od Trente do Kranjske Gore.
Slabost smo kar dobro premagale, na vrhu prelaza pa so nas pričakale ovce.
Ko smo se spuščali, smo se ustavili še pri ajdovski deklici in si ogledali njen prečudovit obraz.
Pot smo nadaljevali do ruske kapelice, ki je bila postavljena v spomin na ruske ujetnike, ki jih je med gradnjo ceste zasu snežni plaz. Kapelica je v nas vzbudila občutek žalosti.
Za konec smo se ustavili še v Kekčevi deželi, kjer so nas pričakale le koze.
Ko smo prišli do kombija, se je začelo pripravljati k nevihti, zato smo se hitro odpravili proti domu. Na poti proti Kranjski Gori smo dohiteli dva nemška pohodnika in ju rešili pred nevihto, ki je sledila. Malo pred prihodkom v dom je začela padati še toča. Iz kombija smo zdrvele v dom, da bi vanj prišle čim manj mokre. Sledila je večerja, prijeten klepet in zaslužen počitek.
4. DAN - Trtna uš Špelca zaključila še eno uspešno misijo
Danes je bil zadnji dan našega tabora. Odpravili smo se do slapa Peričnik.
Že od daleč je deloval veličastno, zato smo hitro stopili v breg, da bi ga čimprej videli tudi od blizu. Zelo hitro smo ga imeli na dosegu roke, a smo se odločili, da se nekateri člani odprave odpravimo še do zgornjega manjšega slapa. Zgornji slap ni nič manj veličasten. Zanimiv je tudi zaradi tega, ker okrog njega prši voda, kar daje videz zavese.
Za slapom smo se odpravili na drugo stran in ko stojiš za njim je občutek neverjeten, saj od blizu vidiš vso to vodo, ki pada v globino.
Po fotografiranju smo se ponovno spustili do spodnjega slapa, ki je zanimiv tako zaradi višine, kot zaradi količine vode, ki pada pred tabo v globino. V vročini, kot je bila danes je vsekakor dobrodošlo pršenje vode, ki spominja na tuš.
Po ogledu slapa Peričnik pa nas je čakal pohod po gozdni učni poti ob Triglavski Bistrici. Pot je bila zelo zanimiva, saj smo lahko na njej občudovali Galerije (gre za kamniti previs), strnjen gozd, reko,... Kar na lepem smo se znašli na razgibanem travniku, iz katerega je bil prekrasen pogled na okolišče gore.
Po še nekaj kratkih minutah hoje, smo ugledali kočo v dolini Vrat. Prijetno utrujeni smo se posedli in se okrepčali s tipično planinsko jedačo (ričet, vampi). Za slovo od Gorenjske smo se slikali še z našim očakom Triglavom.
Za konec pa samo še: "ADIJO GORENJSKA, BLO JE FAJN."
Zapisale in fotografirale: udeleženke tabora