Sobota, 2. april 2016, ura 7.35. Čeprav je bil dogovor, da se dobimo ob 7.45, smo že bili vsi na zbirnem mestu, kar je posledica potovalne mrzlice. Zbrali smo se Monika Golob, Taja Kukovec, Maja Raušl, Polona Šafarič in edini predstavnik močnejšega spola Žan Kostanjevec ter moja malenkost. Ker je bilo do odhoda še nekaj minut, sem dijakom pripovedovala o mojem zadnjem potovanju in dogodkih v Srbiji, v Aleksincu. Dijaki so se prisrčno nasmejali, ko sem povedala, da je na slovesu steklo ne nekaj, ampak mnogo solzic. Zakaj ugibajte sami.

Približeval se nam je srebni Opel (VW je bil na poti v Švico). Ustavil je in iz njega sta izstopila prof. Erna Hafner, vodja poti in prof. Tomaž Tramšek, tokrat v vlogi šoferja. Vsak je pograbil svoj kovček, ga podal prof. Tramšku in že smo sedeli v avtu, pripravljeni na odhod. Naredili smo še zadnji posnetek pred odhodom.

Kombi z nami je vijugal po mariborskih cestah, kmalu smo bili na avtocesti Maribor – Ptuj, sledila je vožnja po cesti Ptuj – Gruškovje. Prvi zaplet. Planirali smo dotok goriva v Podlehniku. Črpalke nikjer, hotela nikjer. Kaj pa zdaj? Tudi Hrvaška ima bencinske črpalke in pot na kolesih naprej s smehom na ustih. Prehod meje je potekal brez problemov. Ker je bila pred nami še dolga pot, so dijaki zaprli oči in uživali v vožnji bolje rečeno v spanju. Goriva v rezervoarju vedno manj, posledica iskanje bencinske črpalke in stop. Profesor Tramšek je napolnil rezervoar in mi smo malo pretegnili svoje mišice, zaužili sendviče (še edini spomin na Slovenijo), spili seveda brezalkoholno pijačo in po pol ure nadaljevali pot.

Med potjo smo učitelji med seboj spregovorili le nekaj besed. Le zakaj? Nismo bili sprti. Ampak po dolgih kilometrih vožnje, smo ugotovili zakaj nisem slišala profesorice Hafner in profesorja Tramška, zakaj je bilo v kombiju hrupno. Ne vem kako se pravilno izgovori (naj mi oprostijo profesorji strokovnih predmetov in prakse), zato bom zapisala nestrokovno guma okoli vrat ni bila pravilno nameščena in posledica v kombiju je bil hrup. Ko smo ugotovili napako, je spet sledil smeh.

Prehod čez hrvaško – srbsko mejo je potekal brez problemov. Po šestih urah vožnje smo dospeli v bližino Šabca. Pri vožnji nam je pomagal Garmin. Na križišču pred Šabcem, je pokazal in dejal zapeljite v križišče in izberite prvi izvoz levo. Po nekaj kilometrih vožnje smo pomislili in se vprašali ali smo na pravi pot. Zavili smo iz glavne ceste in poiskali pomoč domačina. Seveda pot je bila napačna. Hvala Garmin in predvsem pa hvala gospodu. Usmeril nas je in že po petih minutah smo bili pri šoli.

Prvi vtis čudoviti park in lepa šola in pred šolo so nas čakali še lepši dijaki. Parkirali smo ob sivem Oplu, ki je last Poljoprivredne škole Šabac in sami ugotovite, kateri je boljši. Mi smo in spet je sledil smeh.

Ko smo izstopili iz kombija, so nas sprejeli dijaki in profesor Đorđe Aleksić, pomočnik direktorja šole. Sprejem je bil prisrčen. Sledilo je skupinsko fotografiranje.

S svojo prtljago smo se napotili v dijaški dom, kjer je bil naš dom naslednjih šest dni. Prtljago smo odložili v svojih sobah. Ker so trebuščki že bili prazni, smo odšli na kosilo. Našo mizo so obložili z dobrotami in večina nas je bila zadovoljna. Polona pa je žalostno gledala krožnike polne hrane. Le zakaj? Iz njenih ust so prišle besede sem vegetarijanka. Kaj pa zdaj? Šefica kuhinje jo je vprašali ali je jogurt, makarone, ketchup, kruh, sir in med. Odgovor je bil pritrdilen in posledico poglejte na spodnji sliki (njen pladenj s hrano po pogovoru).

Po kosilu nas je gospod Đorđe popeljal v center Šabca. Ker smo imeli še nekaj minut do podelitve nagrad na Dominiadi ( tekmovanje dijaških domov zahodne Srbije ), smo se sprehodili mimo hotela Sloboda, se fotografirali pred vodometom, odšli po ulici Gospodar Jevremova gor in dol tako, da smo dobili prvi vtis o mestu.

Pot nas je vodila do Narodnega gledališča, kjer smo se spoznali z gospodom direktorjem Predragom Savićem. Ob podelitvi nagrad Dominiade zahodne Srbije smo si ogreli roke s ploskanjem, saj so naši gostitelji osvojili veliko prvih, drugih in tretjih mest. Čestitamo. Vrnili smo se v dijaški dom. Ker so Srbi zelo gostoljubni, so se dijaki že prvi dan med seboj spoznali in poklepetali. Jezik ni bil ovira, uporabili so tudi roke za pomoč. Da ne bi obremenjevali srbskih profesorjev v nedeljo, smo gospodu Đorđu predlagali, da se sami odpravimo v Beograd, ker še večina ni bila v Beogradu. Povedal nam je, da že imajo pripravljen program za nedeljo in če želimo obiskati Beograd, bodo organizirali ogled v naslednjih dneh. Ker je dan bil naporen, smo vsi hitro legli k počitku in se prepustili sanjam.

Nedelja, 3. april

Ko smo odprli oči, se je na nebu bohotilo sonce, ki nas je pozdravljalo vse naslednje dni. Jutranji obred je bil tudi vse naslednje dni enak – vstajanje ob 7.00, zajtrk ob 8.00, odhod k pouku ali na ekskurzijo ob 8.45. Zjutraj smo se z obema srebrnima puščicama ( beri Oploma ) odpravili na izlet. Dijaki so se v kombijih pomešali. Vozili smo se po ozki cesti skozi manjša naselja po gričevnatem področju ( mene je spominjal na naš gričevnat svet, saj veste sem geografinja ) in dospeli do prvega cilja spomenika padlim v bitki na Ceru . Na Ceru se je odvijala prva bitka v I. svetovni vojni. Kratko zgodovino bitke nam je predstavil profesor Ilija Spasović, učitelj zgodovine, ki nam je bil ta dan vodič.

Sledila je vožnja do samostana Tronoša. Po izstopu iz kombijev, smo se morali okrepiti s sendviči. Kljub temu, da smo svojo žejo lahko potešili z vodo iz plastenk, se nas je večina odžejala z vodo iz fontane devetih Jugovićev. Nekateri pa pozneje, ko smo se vračali z ogleda samostana. Samostane so Srbi vedno zgradili na težje dostopnih mestih z vodo. Spoznali smo zgodovino samostana.

Pot nas je vodila naprej do kraja Tršić, rojstnega kraja Vuka Stefanovića Karadžića, ki je bil jezikoslovec in reformator srbskega jezika in zbiratelj srbskih narodnih pesmi. Sprehodili smo se po kraju in spoznali njegovo življenje. Ker je nam je sprehod pobral moči, smo se na koncu ogleda ustavili v kavarni in okrepčili s sokovi.

Kombiji so nas zapeljali nazaj v dijaški dom. Ker je še bil čas do večerje, sem se sprehodilo po mini živalskem vrtu, ki ga imajo ob šoli. Proti meni so se zapodile štiri črne in ena rjava kepica, pet mladih kužkov. Pozneje smo izvedeli, da so jih lastniki odvrgli. S svojim srečanjem sem seznanila naše dijake, ki niso bili presenečeni, ker so imeli srečanje z njimi že včeraj. Tudi nedeljski izlet nas je utrudil in hitro so se na naše oči spustile veke.

Ponedeljek, 4. april

Po zajtrku je sledilo slovo od profesorice Erne Hafner in profesorja Tomaža Tramška ter srbskih dijakov in profesorice, ki so se usmerili proti Sloveniji. Mi smo pa se predali v roke profesorice Đurđe Lukić. S pomočjo šoferja nas je popeljal na prvo postojanko – rastlinjak Topalović v Lipolistu. Predstavili so nam njihovo dejavnost ob ogledu rastlinjaka. Predvsem nežnejši spol ni mogel mimo tega, da ne bi kupile njihovih čebulic rož.

V Lipolistu sta nam pokazala točko, kjer se odvija običaj mladoporočencev, ki se morata sprehoditi skozi » vrata » za dolgo in srečno življenje. Običaj je značilen samo za LIpolist . V Lipolistu smo se ustavili tudi v Etno parku Topalović, ki nam je prikazoval zgradb, način življenja in običaje iz preteklosti. Gospod Topalović je tudi slikar in ogledali smo si njegovo galerijo.

Po izredno hitri vožnji smo dospeli do sirarne. Lastnik nam je predstavil proizvodnjo sira, popeljal na ogled posestva in degustacijo kozjega sila. Postregel nam je s kolačem sira, ki je bil težak pol kilograma. Ostalo je mogoč samo pet drobtinic sira, da ne bo pomote ne pet rezin. Ker je vsem bil všeč okus njegovega sira, smo ga vsi kupili. Njegov kozji sir je bil z zelišči in zavit v hrastovo skorjo.

Popoldan smo se odpravili v mesto, kjer smo raziskovali trgovine in seveda zapravili nekaj srbskih dinarjev. Lepo vreme nas je prisililo, da smo poizkusili sladoled v slaščičarni.

Po večerji se je začelo širjenje kroga prijateljstva. Dijaki so spoznali še dijake, ki so konec tedna preživeli doma. Med najbolj obleganimi je bil Žan, ki je vsak dan prejel ogromno prošenj za prijateljstvo na Facebooku. Ko je šel po hodniku dijaškega doma, so mu sledile mnoge dijakinje z očmi.

Torek, 5. april

Uvod dneva po ustaljenem urniku. Nisem še omenila naše naloge, ki smo si jo sami zadali. Že prej sem omenila naše nove štirinožne prijatelje. Vsako jutro in večer smo jih hranili.

Dijaki so obiskali » ekonomijo », kar pomeni odpravili so se na uro praktičnega pouka. V ordinacijo so pripeljali kravo in dijaki so morali diagnosticirati bolezen. Za naše dijake je sledilo presenečenje. Dijak, ki je moral opisovati znake, določiti vrsto bolezni, je stopil iz ordinacije, si prižgal cigareto in s profesorjem komuniciral skozi vrat s prižgano cigareto.

Po praksi smo se odpravili s profesorjem Rade Radanovićem in Brankom Šubašićem na ekskurzijo. Popeljala sta nas v rastlinjak cvetja Perić v kraju Orašac, kjer so nas sprejeli vsi člani družine od babice do vnukinje nam razkazali rastlinjake in nas pogostili. Ker nas je čas preganjal smo se morali posloviti.

Pot nas je vodila do kraja Mišar, kjer smo se ustavili ob spomeniku padlim v I. srbski vstaji. Vodič nam je opisal potek vstaje na tem področju.

Po kosilu smo bili vsi polni pričakovanja kako poteka pouk. Obiskali smo dve šolski uri, uro higiene živali in uro hortikulture, utrjevanje. Ugotovitev: pouk poteka enako kot na naši šoli.

Časa za počitek ni bilo. Odpravili smo se v center mesta. Obiskali smo Narodni muzej, kjer smo dobili pregled zgodovine Šabca od pradavnine do danes. Obiskali smo še cerkev svetih apostolov Petra in Pavla. Spregovorili smo o razliki med katoliško in pravoslavno vero, kaj so ikone, kje so sedeži obeh ver itd. Po napornem dnevu sem se odločila, da povabim dijake in srbske profesorje na sladoled oziroma osvežilno limonado.

Po večerji druženje dijakov, ki so poglabljali vezi.

Sreda, 6.april

Sreda je bila moj najtežji dan. Zakaj, sledi pozneje. Po zajtrku so dijaki ponovno obiskali uro praktičnega pouka. Če smo imele minuto čas, so jo dekleta preživela s kužki. Po razvajanju psov, smo se odpravili s profesorjem Radom Radanovićem v samostan Kaona. Samostan smo si ogledali, fotografirali pred krstilnico, pritegnila nas je tudi okolica. Na poti v samostan nas je pozdravila kača, v jezeru so bili paglavci in žabice, ki so nas s svojim rega – rega spremljale vse od izstopi iz avto do vstop v avto.

Po kosilu smo obiskali Park znanosti. Namenjen je izobraževanju učiteljev. Ogledali smo si video posnetek o razvoju parka. Ob njem so » ulice », kjer lahko preveriš trditve znanstvenikov. Profesor Radanović in Kaja sta se spopadla v šahu.

Po kosilu je bilo nekaj minut namenjeno počitku. Na spodnji fotografiji si poglejte kako so ga dijaki preživljali.

Ogledali smo si še novo cerkev, ki je bila oddaljena le nekaj metrov od Parka.

Sledi odgovor zakaj je bil to moj najtežji dan. Ob 16.30 sem se skupaj z dijakinjo napotila na TV Šabac, kjer sva sodelovali v informativni oddaji. Pogovor je potekal o izmenjavi dijakov med Poljoprivredno školo Šabac in Biotehniško šolo Maribor. V tem času pa so dijaki jahali konje. Šola Šabac ima 20 konjev.

Zaradi poglabljanje vezi med dijaki, je trpel moj spanec, saj se je začel šele po 23. uri.

Četrtek, 7. april

Po zajtrku smo se pod taktirko profesorja Zorana Petkovića in šoferja gospod Dejana Mišića odpravili v Beograd, ki je od Šabca oddaljen uro vožnje. Za Beograd velja pregovor Beograd voliš ili češ ga zavoljeti ( prevod: Beograd ljubiš ali ga pa boš vzljubil ). Z kombijem smo se popeljali mimo beograjskega letališča Surćin, sledila je vožnja mimo študentskega naselja, mimo Beograjskih vrat, ki predstavljalo vstop v mesto, mimo Arene ( športna dvorana, kjer so se odvijala razna evropska prvenstva v različnih športih )skozi, mimo Sava Centra v Novi Beograd in nato čez Brankov most v center mesta. V večini mest je problem parkiranje, tako tudi v Beogradu. Želeli smo zapeljati v parkirno hišo, a je kombi bil previsok. V samem centru ni bilo mogoče parkirati, ker je čas parkiranja omejen na eno uro. Zapeljali smo se v bližino živalskega vrta in avto tam pustili. Pot pod noge in odpravili smo se na Kalemegdan. Sprehodili smo se skozi park, kjer je bilo živahno. Otroci so se igrali, dedki so kartali, mladi pari so si izkazovali ljubezen na klopcah. Seveda mimo stojnic nismo mogli. Dijaki so si nakupili nekaj spominkov in srbskih zastavic.

Pot nas je vodila na ulico kneza Mihajlova. Dijakom so dobili dve uri časa za lastno raziskovanje Beograda. Ko smo se dobili, smo že vsi čutili potrebo po hrani. Seveda, če si v Beogradu, moraš na kosilo v Skadarlijo. Ulica je bila polna restavracij in morali smo se za eno odločiti. Naročili smo si čevapčiče, pleskavice, uštipce, ocvrto polnjeno papriko in Karađorđev zrezek. Ob tej priložnosti bi se še enkrat zahvalila dijakom za kosilo.

Po kosilu smo se odpravili nazaj h kombiju in se popeljali po beograjskih ulicah. Peljali smo se mimo Beograjčanke, stolpnice, ki je bila ob izgradnji najvišja zgradba na Balkanu, mimo cerkve Sv. Sava, stadiona Partizana, stadiona Crvene zvezde, na Dedinje, kjer je Muzej 25. maj in grob nekdanjega predsednika SFR Jugoslavije Josip Broza Tita, mimo hiše znane srbske pevke Cece in nazaj na avtocesto proti Šabcu. Dan poln čudovitih vtisov so dijaki zaključili z zadnjim nočnim srečanjem.

Petek, 8. april

Po zajtrku je sledilo slovo. Poslovili smo se od gospoda direktorja Savića, njegovega pomočnika Aleksića in od učiteljev. Sledil je najtežji del. Vsi razen ene dijakinje so se zaljubili in slovo je bilo zelo težko. Tekle so solze. Slovo je bilo enako žalostno kot pred nekaj leti v Aleksincu.

Ko smo napolnili kombi, je gospod Dejan Mišić speljal. Po napornih dnevih so dijaki vožnjo domov izkoristili za počitek.

Gospod Mišić nas varno zapeljal do doma, kjer so dijake pričakali starši.

Preživeli smo sedem nepozabnih dni v Šabcu, spoznali njihovo zgodovino, njihov način življenja in vzplamtelo je nekaj iskric ljubezni.

Zapisala: Bogdana Vratanar, prof.

Fotografije: Bogdana Vratanar in dijaki