NAŠI DIJAKI V ALEKSINCU (IZMENJAVA DIJAKOV)

Ponedeljek

Lep sončen ponedeljkov dan. Ura je osem. V sejni sobi naše šole se srečamo dijaki Ines, Teja, Aleš, Andrej in Janez ter učiteljica spremljevalka Bogdana Vratanar. Ker se ne poznamo, sledi predstavitev in stisk rok. Kmalu za tem vstopijo v sejno sobo dijaki Poljoprivredne škole Šumatovac iz Aleksinca v Srbiji. Sledi predstavitev in kratek pogovor.

Okoli devete ure sledi pričakovani trenutek. S potovalnimi kovčki se odpravimo proti šolski prodajalni, kjer nas čakajo gospod Anton Krajnc, naš ravnatelj in gospod Slavko Veličković, ravnatelj Poljoprivredne škole Šumatovac. Gospod ravnatelj poda še zadnja navodila, nas oskrbi z popotno malho in mi poskačemo v kombi.

Vstopanje v kombi.

Za volan se namesti gospod Veličković, ki obrne ključ avtomobila, motor se oglasi in zapremo vrata. Počasi se začne avtomobil premikati, mi pa pomahamo v slovo. Pred nami je pot dolga 720 km.

Za seboj puščamo pokrajine, ki so nam znane (Dravsko polje, Haloze). V Halozah se nahaja slovensko – hrvaška meja, ki jo prestopimo brez problemov. Tudi pot do Zagreba nam ni skrivnost. Pri Lučkem pa se začnemo seznanjati z novimi pokrajinami, z eno besedo s samo ravnino – Posavino. Učiteljica nas je seznanila z značilnostmi pokrajin, opozorila na mesta, mimo katerih smo drveli in gospodarskimi dejavnostmi posamezne regije. Postankov na poti je bilo malo, samo eden na Hrvaškem.

Prvi postanek na Hrvaškem.

Tudi prehod hrvaško – srbske meje je minil brez težav. Ko smo stopili na srbska tla, smo si zaželeli krajši postanek in užitek ob srbski kavici.

Počitek ob srkanju kavice.

Pred našimi očmi je traktor oral njivo, ki pa je bila pokrita s črno prstjo. Izvedeli smo zanimiv podatek, da ima Srbija največje število traktorje na število prebivalcev v Evropi, mogoče tudi na svetu.

Traktor na srbski njivi.

V Srbiji se je razlagi poti priključil tudi gospod Veličković. Pot nas je vodila skozi Srem, mimo Sremske Mitrovice, videli smo obrise Fruške gore, na levi strani avtoceste se je dvigoval letališki stolp letališča Surčin in kmalu za tem tabla Beograd. Beograd je milijonsko mesto in občudovali smo študentsko
naselje s 5000 študenti, Beograjsko areno (v njej je potekal Eurosong leta 2008), Beograjčanko (najvišja zgradba na Balkanu), Kalamegdan, stadiona Crvene zvezde in Partizana. Zavili smo proti jugu, kjer smo najprej zagledali novi TV stolp na Avali. Okoli 200 km poti je potekalo po dolini reke Morave. Dan se je začel nagibati proti večeru, ko smo zagledali Aleksinac, nekoč znan po premogovniku. Naš avto se je najprej ustavil pred kmetijsko šolo.

Poljoprivredna škola Šumatovac.

Srečali smo se z dijaki, ker so imeli ta teden, ko smo jih obiskali, popoldanski pouk (od 13.00 do 19.00). Po ulici, ki je bila v gradnji, smo se odpravili do centra Karitasa. Hiša je bila naslednjih 7 dni naš dom. Nahaja se v centru Aleksinca.

Hiša Karitasa – naš novi dom.

Ob prihodu smo spoznani naše sostanovalce Bolgare iz kraja Vidin. Bolgarsko skupino je sestavljajo 6 učencev in 2 učiteljici. Prijazni srbski gostitelji so nas pričakala z večerjo, priznamo zelo nam je teknila. Dneva še ni bilo konec. Gospod Veličković nas je po večerji odpeljal na nočni ogled Aleksinca. Večer smo zaključili v srbski kavarnici. Ob zvokih srbske glasbe, smo zapeli in zaplesali kolo ob strokovnem vodstvu Ines in gospoda Veličkovića. Ura se je nagibala proti polnoči, ko smo se odpravili proti počitku.

Ansambel v srbski kavarni.

Dijaki in ansambel.

Vračanje z nočnega ogleda Aleksinca.

Torek

Noč je bila kratka. Po zajtrku smo si ogledali Aleksinac še ob soncu, vendar brez Teje. Teja se je odpravila na ogled veterinarske postaje z gospodom Bato Živadinović.

Teja z gospodom Bato Živadinović.

Priprava kosila in večerje je bila naloga Bolgarov in nas. Prvi so bili na vrsti Bolgari. Ob 13.00 nas je v centru Karitas že čakalo kosilo: pečena kura, riž in solata.

Kosilo, ki so ga pripravili Bolgari.

Kosilo nam je teknilo.

Po kosilu je sledil krajši počitek. Ob 14.00 smo se odpravili proti šoli, ki je bila oddaljena le 5 minut. Dijaki so sodelovali pri urah športne vzgoje, kjer so igrali nogomet proti domačinom. Rezultat je bil neodločen. Naslednji 2 šolski uri so preživeli pri predmetu matematike in kemije. Ob vrnitvi v center Karitas smo se udeležili delavnice na temo interkulturalnost.

Teja in Ines izdelujeta plakat.

Janez je bil oproščen delavnice, ker je prevzel vlogo glavnega kuharja za pripravo večerje. Jedilni list za večerjo je bil sestavljen iz zelenjavne juhe, carskega praženca in kompota. Požel je pohvalo za pripravo večerje.

Dneva še ni bilo konec. Pot nas je vodila v Dom kulture, kjer smo si ogledali gledališko predstavo "Leptirji su slobodni" (Metulji so svobodni). Razumevanje nam ni povzročalo večjih težav. Ker je bila komedija, smo se nasmejali do solz. Ker so nam še vedno manjkale ure spanja, smo se po končani predstavi odpravili v center, kjer smo se predali sanjam.

Sreda

Glasba iz naših GSM-ov nam je prekinila naše sanje. Čas je bil, da se stuširamo, oblečemo in v jedilnici zaužijemo zajtrk. Vsako jutro nas je čakal zajtrk, ki nam ga je dostavil gospod Veličković. Sami smo si skuhali kavo. Tudi v sredo so nas pozdravili sončni žarki. Ob 10.00 nas je pred centrom čakal avtobus, ki nas je popeljal na strokovno ekskurzijo. V Aleksincu smo zavili na cesto, ki je vodila proti Soko Banji. Peljali smo se skozi tipične srbske vasi Kraljevo, Bovan in prišli do velikega akumulacijskega jezera - Bovansko jezero.

Tipična srbska hiša.

 

Vas Bovan.

Iz Bovanskega jezera dobiva Aleksinac pitno vodo. Na bregovih jezera smo opaziti ribiče in prikolice, ki so čakale na turiste.

Bovansko jezero.

Takoj po vstopu v Soko Banjo se je avtobus ustavil ob tovarni čajev Adonis. Ogledali smo si proizvodnji proces, na koncu pa smo še degustirali njihove čaje in nas obdarili z darilnim paketom svojih proizvodov.

Pred tovarno Adonis.

Delavka v proizvodnem procesu.

Skodelica čaja se nam je prilegla.

Po kratki vožnji skozi Soko Banjo, smo izstopili v centru mesta. Peš smo se napotili proti zdraviliškemu kompleksu. Občutili smo moč vodnih hlapov za zdravljenje pljučnih bolezni, občudovali žensko in moško kopališče.

Soba za inhalacijo.

Žensko kopališče.

Sprehod skozi mesto nas je vodil do parka Banjice, mimo hotela Sunce do reke Moravice, naprej do hotela Moravice. Pod hotel se nahaja Župan plaža, kjer se domačini v poletnem času ohladijo.

Na mostu čez reko Moravico.

Ob vračanju proti avtobusu smo občudovali stare srbske hiše, se okrepčili s kavico ali sokovi v kavarni.

Župan plaža.

V senci drevesa v parku Banjice.

Hiša v Soko banji.

Ko smo se vračali proti Aleksincu, smo se ustavili v največji pekarni tega področja. Proizvodnji proces v Pekarni Zora ni potekal, ker vsi zaposleni delajo samo v nočni izmeni. Ogledali smo obrat za peko kruha, obrat za peko peciva in obrat za peko burekov.

Pekarna Zora.

Do 19.45 ure smo si s počitkom nabirali moči, za sklepno dejanje tega dne. Le kratek počitek sta si lahko privoščili naša in bolgarska učiteljica. Ob 18.30 sta se odpravili proti studio TV Aleksinac, kjer sta sodelovali v pogovorni oddaji. Dan se je končal z večerom bolgarske kulture in kuhinje. Bolgarski prijatelji so nam za uvod prikazali njihov ples – kolo.

Bolgarski učenci plešejo kolo.

Po kolu pa je na mizah zadišalo po bolgarskih narodnih jedeh. Za predjed so nam postregli z njihovimi klobasami in sirom. Kot glavno jed so servirali musako in šopsko solato. Hrana je bila čudovitega okusa in prejeli so pohvale udeležencev večerje.

Bolgarska hrana.

Naši dijaki na bolgarskem večeru.

Ker ura še ni bila pozna, so se naši in srbski dijaki odpravili na kratek potep po mestu.

Četrtek

Začetek najtežjega dne v Aleksincu se je začel po običajnem razporedu. Po zajtrku so sledile delavnice na temo interkulturalnost. Opoldan so se oglasili naši trebuščki in odpravili smo se v restavracijo, kjer smo si naročili srbsko specialiteto čevapčiče.

Kosilo v restavraciji.

Da smo pokurili kalorije, ki smo jih zaužili, smo popoldan sodelovali pri praktičnem pouku na šoli. V rastlinjaku smo zasadili sadike jagod. Pri delu v rastlinjaku nista sodelovali Teja in Ines.

Šolski rastlinjak.

Ob 17. uri so se Teji in Ines pridružili tudi fantje. Sledi razlaga zakaj je bil četrtek najtežji dan. Pripraviti je bilo potrebno slovenski večer kulture in kuhinje. Slovenskega večera se je udeležilo okoli 40 gostov. Za nas je to bila mala malica (če verjamete). Zaradi tega je bilo popoldne namenjeno predvsem okupaciji kuhinje. Jedilni list smo sestavili že v sredo. Vsi smo sodelovali pri pripravi slovenske večerje.

Najboljši slovenski kuharji v Aleksincu.

Ko so bile jedi v pečici in na električnih ploščah na štedilniku, sta Janez in Teja začela z dekoracijo miz v jedilnici, Andrej in Aleš sta izbira slovenske pesmi, ki bi naj popestrile večer, Ines in učiteljica pa sta nadzorovale posode v in na štedilniku.

Dekoracija mize – delo Teje in Janeza.

Urini kazalci so se zelo hitro premikali. Večerja bi morala biti ob 19.00. Ker je bil jedilnik obsežen, se je čas kuhanja podaljšal. Da pa to ni bilo dovolj, so nas presenetile še tehnične težave z elektriko (izpad varovalk). Na nas so čakali lačni sostanovalci Bolgari, srbski dijaki, učiteljski zbor kmetijske šole in glavni tajnik Karitasa ter tudi snemalna ekipa novinar TV Aleksinac. Z malo zamude, a slovenski večer se je začel. Kot je slovenska trditev, ni veselice brez Golice, je veljalo tudi za ta večer. Ob zvokih Golice so se zavrteli dijaki in predstavili polko. Sledila je predstavitev najlepših slovenskih krajev in znamenitosti, mesta Maribor ter šole na projekcijskem platnu. Na koncu je sledila še samo predstavitev našega jedilnika in nato smo gostom zaželeli dober tek. Na mizi je že čakala predjed: kranjska klobasa, prleška tünka in zaseka. Vse te dobrote smo pripeljali (pravilneje rečeno pretihotapili) iz Slovenije.

Predjed na slovenski večerji.

V času, ko so se gostje ukvarjali s predjedjo, smo mi odhiteli v kuhinjo in se pripravili za serviranje glavne jedi. Gostje so krožnike s predjedjo spraznili. Na mizo smo prinesli govejo juho z rezanci. Tudi tukaj se ni zmanjšal apetit gostov. Ker vemo, da imajo srbski gostitelji radi svinjino, smo spekli svinjsko ribico, ki smo jo pred peko namazali z gorčico in sesekljanim česnom. Ko se je svinjska ribica pekla, se je večina gostov zanimala kaj se peče, ker se je prijeten vonj širil po objektu Karitasa.

Kaj tako lepo diši iz pečice?

Kot prilogo smo izbrali pražen krompir.

Krožnik z glavno jedjo.

Po praznih ovalih smo sklepali, da jim je tudi glavna jed teknila. Na koncu pa je sledila še sladica. Za sladico smo postregli s prekmursko gibanico. Upamo, da jim je naša hrana teknila, kajti prejeli smo pohvale gostov. Zanimivo pa je, da Bolgari goveje juhe ne poznajo. Ko smo pospravili mize, so si tudi kuharji Ines, Teja, Aleš, Andrej in Janez privoščili večerjo.

Tudi kuharji so si zaslužili večerjo.

Slovenski večer se je zavlekel daleč v noč. Za nami je bil naporen dan in posledica je bila, da smo popadali v postelje.

Petek

Petek bi opisali kot dan pričakovanja. Zakaj? Malo pozneje. Najmanj spanca si je lahko privoščil Aleš. Trkanje na vrata je Aleša vrglo iz postelje že ob 6.30. Vsi ostali so še lahko spali. Še več časa kot ponavadi, je Aleš potreboval za ureditev svojega videza. Ob 7.00 se je odpravil proti studio TV Aleksinac. Pri tem sta ga moralno podpirala g. Veličković in gospa Vratanar. Aleš se je udeležil oddaje Dobro jutro, kjer se je z novinarko pogovarjal o bivanju, o vtisih in o druženju z vrstniki iz Srbije.

Aleš v oddaji Dobro jutro na TV Aleksinac.

Ker so ostali dijaki vstali, ko je bilo sonce že visoko na nebu, je ostalo le malo časa. Izkoristili smo ga za ogled parka Brđanka.

Aleš in Janez v prijetni družbi v parku Brđanka.

Opoldan smo ponovno odšli v Dom kulture, kjer smo se udeležili srečanja pod imenom Gordana Brajović.

Kulturno srečanje.

Srečanje se je začelo s kratkim kulturnim programom, nadaljevalo z nastopom priljubljenega srbskega pevca Prljavi inšpektor Blaže in končalo s podelitvijo nagrad najboljšim mladim pesnikom in pisateljem.

Prljavi inšpektor Blaže.

Po srečanju smo si ogledali "Maškerado", ki jo pripravijo otroci iz vrtca in osnovne šole.

Maškerada na ulicah Aleksinca.

Ker smo izrazili željo, da bi radi obiskali Niš, nam je gospod Veličković želji ustregel. Ponovno je po nas prišel avtobus, ki nas je odpeljal v Niš. Vožnja je bila kratka, saj je Niš oddaljen le 30 km. Pod vodstvom vodičke smo si ogledali največjo niško znamenitost Čele kulo, sprehodili po starem delu mesta, obiskali Arheološki muzej, svoje zanimanje usmerili v trgovine, ki se nahajajo pod zemeljskim površjem, pod glavno ulico, zakorakali preko mostu čez reko Nišavo, kjer smo spremljali trening kajakašev in sprehod končali v niški trdnjavi.

Čele kula.

Arheološki muzej v Nišu.

Dijaki v Čele kuli.

Vhod v trgovine pod glavno ulico.

Trgovine pod glavno ulico.

Trening na reki Nišavi.

Vstop v trdnjavo.

Notranjost trdnjave.

Na koncu potepanja po Nišu smo se osvežili v kavarnici v trdnjavi.

Že ves dan smo pričakovali. Le koga? Zjutraj so se iz Maribora odpravili na pot srbski dijaki in gospod Božidar Damjan in gospod Ivan Horvat. Ko se je avtobus, ki nas je pripeljal iz Niša, ustavil pred objektom Karitasa, nam je pogled najprej ušel na dvorišče, kjer so bili parkirani avtomobili. Zagledali smo avtomobil z mariborsko registracijo. Hitro smo poskakali iz avtobusa in se napotili proti Karitasu. Zagledali smo "naše", se pozdravili in si padli v objem. Sledil je pogovor o vožnji in seveda nas je zanimalo kaj je novega v našem mestu, naši šoli.

Časa za klepet ni bilo veliko. Ob 19.00 se je začel srbski večer kulture in kuhinje. Pogled na polne mize je bil prava paša za oči. Srbski gostitelji so se zelo potrudili. Spekli so odojka, pripravili srbske specialitete (čevapčiče, sarmice...). Gostiteljice so poskrbele za različne vrste kruha in peciva.

Srbske specialitete.

Pecivo, ki so ga spekle gostiteljice.

Kruh.

Preden smo pa lahko začeli z dajanjem hrane v usta, je sledil še kulturni program. Srbski dijaki so nam zapeli srbske narodne pesmi in zaplesali kolo. Ko smo si potešili lakoto, je sledil klepet med učitelji in klepet med dijaki. Ura je spet prehitro premikala kazalce in nekaj minut po polnoči smo se odpravili k zasluženemu počitku.

Sobota

Ker je za nami bil še en naporen večer, so dijaki zjutraj spali nekoliko dlje. Gospod Damjan, gospod Horvat in gospa Vratanar pa so želeli doživeti vzdušje sobotnega jutranjega Aleksinca. Odpravili smo se na obisk tržnice. Malo smo poklepetali s prodajalci na tržnici, pri mesarju smo začeli temo o odojkih, s prodajalcem sadja smo ugotavljali poreklo sadja itd.

Sobotno jutro na tržnici.

Prodajalka čajev in zelišč.

Na poti proti začasnemu domu smo se ustavili še v kavarnici v peš coni, kjer smo poizkusili njihovo brezalkoholno pijačo bozo, ki je narejena iz moke in limonade. Pridružil se nam je tudi pop in z njim smo spregovorili o zanimivih temah.

Jutro v kavarnici.

Predzadnji dan v Aleksincu je bil namenjen spet strokovni ekskurziji. Po krajšem zapletu, ker je bilo premalo sedežev v minibusih, ki smo ga rešili tako, da smo se na pot odpravili tudi s slovenskim kombijem. Za volanom je sedel gospod Horvat. Odpravili smo se proti zahodu. Peljali smo se mimo Deligradske cerkvice do samostana Sv. Romana. Ogledali smo si samostan in grob Vronskega iz romana Ana Karenina.

Pred samostanom Sv. Romana.

Grob Vronskega.

Poizkusili smo tudi njihovo vodo.

Vodo so poizkusili: Andrej,

gospod Damjan,

Ines,

Janez in

Aleš.

Pot smo nadaljevali ob Južni Moravi in skozi Djunis. Nato smo zavili z glavne ceste in po nekaj kilometrih ozke ceste in rahlega vzpona prišli do samostana Pokrov presvete bogorodice. Pop nam je povedal zgodbo o nastanku samostana. Zanimivo je, da se ženske za ogled samostana morajo obleči v krila in si na glavo povezniti rute. Ogledali smo si samostan, obiskali izvir, naredili skupinski posnetek in že nadaljevali pot.

Samostan Pokrov presvetle bogorodice.

Ali jih prepoznate?

Pred samostanom s popom.

Kratek počitek v samostanu.

Ob cesti, ki je peljala skozi naselja Kaonik, Veliki Siljegovac do Ribare, so nas spremljale drevesnice.

Drevesnica v Kaoniku.

V Ribari smo zavili proti Ribarski banji, ki je bila cilj današnjega dne. Ribarska banja je zdraviliški kraj za rehabilitacijo po poškodbah. V Ribarski banji smo se razdelili na dve skupini.

Ribarska banja.

Prva skupina se je odpravila na kopanje, druga pa na sprehod okoli zdravilišča, se povzpela z dvigalom do hotela, od koder je lep pogled na zdravilišče in si ogledala mini živalski vrt.

Uživanje v bazenu.

Dvigalo v hotel.

Ovčke v Ribarski banji.

Seveda smo tudi tukaj poizkusili njihove specialitete (veliki čevapčič v robčku).

Malo utrujeni smo se vrnili v Aleksinac. Po večerji je sledil obisk koncerta skupine Potres i trula koalicija. Po koncertu smo se odpravili k počitku.

Po koncertu.

Nedelja

V nedeljo je za nas veljal rek rana ura, zlata ura. Vstali smo ob 6.30. Pripravili kovčke in jih odnesli v naš kombi. Odšli na zajtrk in kmalu po zajtrku je sledilo slovo. Izmenjali smo telefonske številke, elektronske naslove, še posebej se zahvalili našim gostiteljem in sedli v avto. Gospod Damjan je zapeljal z dvorišča in tudi tokrat ni šlo brez mahanja v pozdrav. Napotili smo se proti Beogradu. Ker je bil naporni teden za nami, so nam veke padle na oči in pot do Beograda se nam je zdela kratka. Gospod Damjan nas je popeljal po Beogradu. Zapeljali smo se na Dedinje, peljali smo se mimo ameriške ambasade, Belega dvora, hiše, v kateri živi Jovanka Broz, stadiona Partizana in Crvene zvezde ter obiskali Hišo cvetja.

Pred Hišo cvetja.

V Hiši cvetja.

Ines in Teja s pionirsko kapico.

Pred nami je bila še dolga pot, ki nam je bila že znana. Ustavili smo se na počivališču na Hrvaškem, kjer smo pojedli sendviče, ki so nam jih pripravili srbski gostitelji. Med Mariborom in Zagrebom je sledil še en postanek. Po nekaj minutah vožnje smo se zapeljali v Slovenijo in le nekaj kilometrov nas je ločilo do doma. Počasi smo izstopali drug za drugim, najprej Teja, nazadnje pa Janez.

Za konec pa le, bilo nam je lepo. Še enkrat bi se zahvalili srbskim gostiteljem za njihovo gostoljubje in veselimo se ponovnega srečanje z njimi naslednje leto.

Še več fotografij si lahko ogledate v FOTOGALERIJI.

Bogdana Vratanar, prof.