Uvod v izmenjavo

Mednarodni projekti ERASMUS+ živijo z izmenjavami dijakov. Sodobna tehnologija nam sicer omogoča, da se povezujemo na daljavo, vendar so le osebni stiki lahko duša projekta. Zadnji dve leti smo bili zaradi širjenja epidemije in omejitev gibanja povsem nemočni. Izmenjave so prenehale, ne pa projekti. Tako se je dogajalo tudi s projektom Let it rain! A Solar Powered Irrigation System Built by Students. Kar nestrpno smo že pričakovali dan, ko se bomo lahko zopet srečali v živo in nadaljevali z zastavljenim delom. Končno smo le dočakali tisti svetli trenutek: pandemija se je umirila in s tem se je ponudila možnost, da se srečamo septembra s partnersko šolo v Mariboru.

 1. dan – 664 dni in 18 ur.

Po 664 dnevih čakanja in 18-urni vožnji z vlakom smo si lahko zaželeli prisrčno dobrodošlico na mariborski železniški postaji z dijaki in njihovima profesorjema-spremljevalcema iz Hamburga v Nemčiji.

Nič nismo izgubljali časa, ampak polno izkoristiti vsak trenutek druženja. Takoj po namestitvi v dijaškem domu, smo se odpravili na ogled Maribora. Že na Studenški brvi, ko smo prihajali z desnega brega reke Drave na levega, smo občudovali prelepo Dravo,

nad njeno obrežje vzpenjajoči se Lent,

in se z njega povzpeli na Glavni trg s fontano,

pot pa nadaljevali po mestu na Trg svobode s “Kodžakom” in ga podaljšali v prelep mestni park,

od tod pa na Piramido, od koder je čudovit pogled na mesto in dravsko dolino.

Prijetno utrujeni smo dan zaključili z druženjem pri večerji.

2. dan – Le ena je Logarska dolina.

Kaj je lahko lepšega, kot se prebuditi v sončno nedeljsko jutro? Jutro je kar klicalo po raziskovanju lepot Zgornje Savinjske doline.

Na poti smo se najprej ustavili v Kampu Menina. Eni dijaki so takoj preizkusili svoje plezalne sposobnosti in potem uživali  ob spustih po jeklenih vrveh (zipline).

Drugi so supali po tolmunu prijetno sveže Savinje. Njena voda je kazala 12 stopinj Celzija.

Manj zagnani pa so se zadovoljili z igranjem badmintona in namiznega tenisa brez mize.

Od tod smo se odpravili naprej po dolini, ki se čedalje bolj oži in pri Igli povsem stisne. Gostje iz Nemčije so kar sami preizkusili, kako so še pred 120 leti prebivalci Solčave in Logarske doline hodili v Luče: čez Iglo, seveda.

Mladi so si težko predstavljali, da takrat na tem delu še ni bilo ceste. Mi pa smo se po njej podali naprej proti vhodu v gornji del doline, kjer se nam je naenkrat razprl prečudoviti pogled na s soncem obsijano cesto in drevesa na ozadju prekrasne kulise Kamniško-Savinjskih Alp.

Pot smo nadaljevali do slapa Rinka, ki se je kljub dolgemu sušnemu obdobju še vedno kazal v vsej svoji veličini,

potem pa se povzpeli na Orlovo gnezdo in se vrnili zopet nazaj v dolino. Utrujenost po napornem dnevu pa nas je že klicala, da se vrnemo nazaj v Maribor.

3. dan – Ali nam bo uspelo pobegniti iz sobe?

Kljub temu da so se mnogi že spraševali, ali jim bo uspelo pobegniti iz sobe, je bilo do nje potrebno še najprej priti. Dostop je bil mogoč skozi Biotehniško šolo Maribor.

Ker smo po več kot dveh letih lahko ponovno pozdravili dijake iz Stadtteilschule Rissen iz Hamburga v Nemčiji, smo priložnost izrabili tudi za to, da smo jim razkazali šolsko posestvo in predstavili dejavnosti, ki so na naši šoli v ospredju: skrb za živali v terariju, čebelarstvo, sadjarstvo, vinogradništvo, pridelava zelenjave in vinsko klet.

Glede na to, da se naša šola ponaša že s skoraj stoletje in pol dolgo vinogradniško tradicijo, smo zanje pripravili ocenjevanje različnih sort jedilnega grozdja. Tako kot pri športu, je tudi tukaj vsak imel svojega favorita. Zmagovalci pa so bile vse sorte, saj je bilo grozdje brez razlike izjemno okusno.

Ko je prijetno, čas hitro mine. Že je bila na vrsti soba iz katere je bilo potrebno pravi čas pobegniti. Ja, verjetno ste že ugotovili, da je dijake čakala dogodivščina v Escape roomu. Kje se lahko dijaki najhitreje povežejo med seboj, kot ravno pri takšni nalogi, ko imajo vsi isti cilj; pravi čas pobegniti iz izbrane sobe.

 

4. dan – Kaj imajo skupnega tla in sončna elektrarna?

Verjetno bolj malo, a za naš projekt to ne drži. Tla smo povezali z namakalnim sistemom, ki ga poganja elektrarna na sončno energijo.

Dan, ki je bil pred nami, smo namenili spoznavanju različnih tipov tal in vplivom namakanja. S pomočjo različnih eksperimentov so dijaki opazovali, kako lahko najhitreje ugotovijo, kakšna so tla v vrtu, na njivi, travniku in v sadovnjaku ali vinogradu.

Ob njih so tudi hitreje dojeli, kako namakamo različna tla in kakšne pogoje za rast imajo rastline. Cilj projekta se je nanašal prav na namakanje s pomočjo izrabe sončne energije. Dijaki so izrabo sončne energije in njeno uporabnost v praktične namene spremljali ob izpeljavi projekta. V Hamburgu so manjšo sončno elektrarno postavili dijaki, pri nas pa je za to poskrbelo podjetje BeSolar.

Ob tokratni izmenjavi smo našo sončno elektrarno spravili tudi v pogon.

5. dan – Analiza vode, trgatev in bowling????

Sliši se zelo nenavadna kombinacija, ne pa za projekt ERASMUS+ in našo izmenjavo dijakov.

Pa poglejmo, kako se tovrstne nenavadne kombinacije lotimo mi: najprej z analizo vzorcev vode,

ki razkrije, katera od vod je najprimernejša za namakanje vinogradov,

da se je moč jeseni veseliti slastnega mošta.

Po uspešno opravljenem delu pa se odpraviš s prijatelji na zaslužen bowling.

6. dan – Pohorje je lepo, a čez poletno sankanje ga ni!

Velemestni Hamburg ni Pohorje, zato smo se odločili, da bomo vzpon do Bellevueja premagali z vzpenjačo.  V Hamburgu je najvišja točka na 116 metrih na Bellevueju pa na 1040 metrih.

Da pa bi si vsaj nekoliko “pretegnili” noge, smo se odpravili mimo cerkve sv. Bolfenka do razglednega stolpa.

Na žalost je ta toliko dotrajan, da se ni bilo mogoče povzpeti nanj. Smo se pa lahko na pašniku predali svežemu zraku in soncu, dokler ni bilo potrebno na pot proti Bellevueju in od tod do Trikotne jase.

Pri spustu smo lahko uživali v čudovitem pogledu na Maribor in njegovo širšo okolico.

Čeprav veljamo Slovenci za dobre gostitelje, se sem se javil, da prvi preizkusim progo. Biti poizkusni zajec je vedno nehvaležna naloga, a ne tokrat. Vsi smo lahko neizmerno uživali ob adrenalinskem spustu. Med vožnjo ni manjkalo vzklikov navdušenja.

Po spustu se je prileglo kosilo, nato pa prosto popoldne za naše goste.

7. dan – Učitelji in dijaki znamo pripraviti okusno večerjo.

Dopoldan so naši gostje lahko izkoristili še za nakup spominkov. Popoldne pa so dijaki iz Hamburga opravljali še preizkus o poznavanju Maribora. Skupine treh dijakov so morale najti dvajset lokacij v mestu in bližnji okolici, ki so jih spoznali med bivanjem pri nas. Pri iskanju izbranih lokacij so bili zelo uspešni. Zaključna fotografija jih je pripeljala do vrha Kalvarije.

Od tam so vse poti vodile do naše jedilnice, kjer smo jim med tem pripravljali večerjo. Kuharski mojster profesor Drago Jakopin je skupaj s pomočniki pripravil domače široke rezance z različnimi polivkami.

Ob prihodu gostov je že prijetno dišalo, zato jim ni preostalo drugega, kot da pripravljene dobrote tudi poskusijo. Mojster kuhar je bil deležen številnih pohval.

Sledilo je zaključno druženje dijakov.

8. dan – Izmenjava je uspela!

Prišla je sobota in s tem tudi zaključek našega druženja. Na železniški postaji smo se poslovili od naših gostov z željo, da se novembra zopet srečamo, tokrat v Hamburgu.

Ob zaključku.

Vsi sodelujoči smo se strinjali, da je izmenjava predstavljala vrnitev v normalno vsakdanje življenje. Še bolj pomembno pa je, da se je v tednu našega druženja stkalo veliko novih prijateljstev, ki jih bo obisk v Hamburgu samo še okrepil.

Hvala gostom iz Hamburga, da so prebili led in nas obiskali v Mariboru.

Hvala Jakobu, Nejcu, Klari, Lauri, Niki, Urši, Kaji, Lari, Liessi, Lučki, Žigu in Roku, ki ste z veseljem sodelovali pri različnih dejavnosti, ki so se v tem tednu odvijale pri nas.

Hvala učiteljem in drugemu osebju šole, ki ste pomagali, da je izmenjava potekala brez zapletov.

Če bi bila z nami Tina Turner, bi zagotovo zapela “Simply the best”.

Zapisal: Simon Gračner

Fotografije: Mai Deecken, Drago Jakopin, Simon Gračner